Vsakdo izmed nas je že kdaj doživel občutek tesnobe ob ločitvi od ljudi, ki jih imamo radi. Poznamo tisto nelagodje ob misli, da bomo ostali sami ali da nekdo, na kogar se močno zanašamo, ne bo ob nas. Ta strah v strokovnem jeziku imenujemo separacijska anksioznost. Pri otrocih, pa tudi pozneje v mladostništvu, se lahko v določenih obdobjih naravno pojavljajo različne oblike stiske ob ločevanju od skrbnikov. Podobni vzorci pa se lahko pojavijo tudi kasneje v odraslosti, na primer v odnosu do partnerja ali lastnih otrok.

Separacijska anksioznost je tesno povezana s procesom separacije–individuacije, o katerem piše Margaret Mahler (1968; v Žvelc, 2021). Gre za razvojni proces, skozi katerega otrok postopoma prehaja iz popolne odvisnosti od primarnega skrbnika (najpogosteje mame) v občutek lastne, ločene identitete ter psihološke samostojnosti. Pri tem je zelo pomembno, kako so se odrasli odzivali na nas, ko smo bili še otrok, da so nas spodbujali z besedami, držo, tonom glasu in drugimi neverbalnimi odzivi. Kot otrok smo te odzive ponotranji, si jih zapomnili in jih kasneje uporabili kot podstavek za doživljanje samega sebe in drugih okrog nas. Pomembno je, da smo kot otrok dobili izkušnjo, da lahko včasih tudi pademo ali naredimo napako. Naloga staršev pa je bila, da so nam pokazali, kako se lahko poberemo. Predstavljali so nam model, po katerem smo se lahko učili. Bili so varna baza na katero smo se lahko obrnili za pomoč. Tako smo kot otroci spoznavali, da napake niso katastrofa in da zaradi njih nismo ničvredni, da nas imajo drugi radi čeprav nismo vedno »pridni« in nas ne bodo kar tako zapustili. Učili smo se, da se stvari lahko popravijo in da imamo moč, da jih lahko popravimo tudi sami. Opisan razvojni proces izgradnje identitete in občutka samostojnosti bi naj potekal v naslednjih fazah:

• Faza primarnega avtizma (1. mesec)
  Ob rojstvu je otrok za kratek čas v t. i. fazi primarnega avtizma, v kateri se lahko zdi, kot da ga zunanje dogajanje še ne zanima in da je predvsem usmerjen vase. Kljub temu je v tem obdobju zelo pomembno, da se z otrokom pogovarjamo, ga nežno vabimo v stik in se odzivamo na njegove potrebe. Ker še ni sposoben sam uravnavati svojih občutkov in frustracij, mu pri tem pomagamo odrasli s svojo bližino, odzivnostjo in pomirjanjem. Prav skozi takšne izkušnje se začne postopoma oblikovati tudi njegov temeljni občutek varnosti.

  
  

• Normalna simbiotična faza (1.–5. mesec)
  V zgodnjem obdobju življenja, približno med prvim in petim mesecem starosti, otrok prehaja skozi t. i. normalno simbiotično fazo. V tem času sebe in mater doživlja kot eno celoto, tako meja med »jaz« in »drugi« še ni jasno oblikovana. Z razvojem možganov se začne postopoma zavedati, da je od matere ločeno bitje. Ob tem se lahko pojavijo tudi prvi znaki separacijske tesnobe. Otrok postane vznemirjen, ko skrbnik izgine iz njegovega vidnega polja, saj še ne razume, da starš obstaja tudi takrat, ko ga ne vidi.

  
  

• Faza prakticiranja (10.–16. mesec)
  Okrog prvega leta starosti se začne razvijati t. i. konstantnost objekta – sposobnost razumevanja, da starš obstaja tudi takrat, ko ga otrok ne vidi. Ker pa otrok še nima razvitega občutka za čas, težko razume, kdaj se bo starš vrnil, zato lahko ločitev še vedno povzroči močno stisko. V fazi prakticiranja otrok naredi še en pomemben razvojni korak: začne hoditi in vse bolj aktivno raziskovati okolje. Njegova želja po samostojnosti močno naraste, vendar se kljub temu pogosto vrača k materi oziroma skrbniku po občutek varnosti. Starš v tem obdobju predstavlja varno bazo, iz katere otrok pogumno odhaja raziskovat svet in kamor se lahko vedno znova vrne po podporo in pomiritev.

  
  

• Faza ponovnega približevanja (16.–24. mesec)
  V tem obdobju otrok vse bolj jasno zaznava, da je od starša ločeno bitje. Po eni strani ga močno vleče k samostojnosti in raziskovanju, po drugi strani pa ponovno intenzivno potrebuje bližino, zaščito in pomiritev. Zato so v tem času značilna nihanja med željo po neodvisnosti in potrebo po bližini starša, pogosto pa se pojavljajo tudi močnejši čustveni odzivi in izbruhi.

• Konsolidacija individualnosti in objektne stalnosti (2.–3. leto)
  Med drugim in tretjim letom otrok postopoma razvija stabilnejšo notranjo predstavo o skrbniku. V tem času pogosto še preverja zanesljivost odnosa in se prepričuje, da mu je starš čustveno dostopen, tudi ko ga trenutno ni ob njem.

• Če razvoj poteka po običajnih smernicah, se pretiran strah ob ločevanju postopoma zmanjšuje po tretjem letu starosti, ko otrok doseže fazo končne separacije–individuacije oziroma t. i. psihološkega rojstva. Takrat otrok razume, da starš obstaja in ohranja čustveno povezanost tudi v njegovi odsotnosti. Oblikuje se trajnejši občutek lastne identitete, povečuje se sposobnost samopomirjanja, čustvena regulacija postaja stabilnejša, separacijska stiska pa se postopoma zmanjšuje.

Do vstopa v šolo je večina otrok že dovolj opremljena s ponotranjenim občutkom varnosti, da ločitve prenese brez izrazite stiske. Strah se sicer lahko pojavi zaradi novega okolja, pravil in socialnih zahtev, vendar praviloma postopoma izzveni. Zato diagnoze separacijske anksiozne motnje praviloma ne postavljamo pred vstopom v osnovno šolo, saj gre prej za normalen razvojni mejnik. Vsak občutek strahu pred ločitvijo ne predstavlja vedno motnje, temveč normalen del čustvenega in psihološkega razvoja. O motnji govorimo šele takrat, ko je ta strah izrazito močan, dolgotrajen in pomembno ovira vsakodnevno delovanje. V klasifikaciji duševnih motenj, ki jih uporabljamo v Sloveniji se to opredeljuje kot Ločitvena anksiozna motnja v otroštvu (ICD-10).

Kako je v mladostništvu in odraslosti?

Proces separacije in individuacije se ne zaključi v otroštvu. Nadaljuje se skozi celotno življenje in ponovno postane posebej pomemben v mladostništvu. Razvojna naloga mladostnika je oblikovanje lastne identitete in postopno psihološko oddaljevanje od staršev. V tem obdobju mladostnik opušča predstavo o vsemogočnih starših ter razvija občutek sebe kot ločenega in avtonomnega posameznika.

Če je bil proces separacije–individuacije podprt z varno navezanostjo in čustveno odzivnim starševstvom, mladostnik postopoma razvije sposobnost biti sam, ne da bi se ob tem počutil zapuščenega. Prav ta razvoj omogoča, da odrasel človek ni pretirano odvisen od drugih za občutek varnosti, lastne vrednosti ali notranje koherence.

Pri odraslih se separacijska anksioznost običajno ne kaže več kot očiten strah pred fizično ločitvijo, temveč v bolj subtilnih oblikah odnosnega in čustvenega delovanja. Posameznik lahko doživlja izrazito stisko ob oddaljevanju partnerja, težko prenaša samoto ali stalno potrebuje zagotovila o ljubezni in predanosti druge osebe. Pogosto se pojavlja strah pred zapuščenostjo, pretirana skrb za odnos ali občutek praznine, kadar pomembna oseba ni dosegljiva. Opazimo lahko še:

·       težave pri odhodu od doma ali osamosvajanju,

·       močna odvisnost od partnerja ali bližnjih za občutek varnosti,

·       strah pred razhodi ali izgubo odnosa,

·       ljubosumje ali stalno preverjanje odnosa,

·       težave pri sprejemanju partnerjeve ali otrokove samostojnosti,

·       izogibanje intimnim odnosom zaradi nezavednega strahu pred izgubo,

·       občutki tesnobe ali praznine, kadar smo sami.

V ozadju teh vzorcev pogosto stoji nedokončan ali prekinjen proces separacije–individuacije. Če otrok v razvoju ni mogel dovolj varno raziskovati sveta ali ni ponotranjil stabilnega občutka varnega odnosa, lahko odrasla oseba še naprej išče zunanjega »regulatorja« notranje varnosti.

Kako si lahko pomagam?

1. Zavedanje, da »sam« ne pomeni nujno »osamljen«

Biti sam ni isto kot biti osamljen. Sposobnost »biti sam« pomeni, da lahko najdemo mir in zadovoljstvo v lastni družbi, brez potrebe po zunanji potrditvi ali stalni prisotnosti drugih ljudi. V samoti se lahko poglobimo v svoje misli, čustva in želje ter raziščemo svoj notranji svet. Osamljenost pa je oo drugi strani občutek izolacije in pomanjkanja povezave z drugimi, ne glede na to, ali smo fizično sami ali obdani z ljudmi. Ko smo osamljeni, čutimo praznino, nerazumevanje ali občutek, da nas nihče ne vidi ali ne sliši.

2. Razumevanje lastnih navezovalnih vzorcev

Način na katerega danes doživljamo samoto, bližino ali ločitve, je pogosto povezan z zgodnjimi izkušnjami navezanosti. Če smo ljubezen doživljali kot nepredvidljivo, pogojno ali nedosegljivo, lahko samota sproži globoko tesnobo, občutek praznine ali zapuščenosti. Raziskovanje teh vzorcev je lahko prvi korak k razumevanju svojega delovanja in doživljanja. 

3. Gradnja notranje varnosti preko odnosov

Zreli, čustveno odzivni odnosi lahko delujejo kot korektivna izkušnja, saj stabilen in zanesljiv odnos postopoma omogoča ponotranjenje občutka, da bližina ne pomeni izgube sebe, ločenost pa ne sproža občutka zapuščenosti. Psihološka strokovna pomoč pogosto predstavlja prostor, kjer se ta proces separacije–individuacije simbolno ponovno odvije. Ko ostaja druga oseba čustveno dostopna in predvidljivo prisotna tudi ob razdalji ali nesoglasjih, se pri posamezniku utrjuje prepričanje, da odnos lahko ostaja varen in trden brez stalne fizične bližine in nenehnega predajanja drugemu.

Končni cilj ni popolna neodvisnost ali odsotnost potrebe po drugih, temveč sposobnost biti hkrati povezan in avtonomen. Zrela psihološka ločenost pomeni, da lahko v odnosih ostajamo blizu, ne da bi pri tem izgubili sebe, in da lahko prenesemo začasne ločitve brez občutka, da razpada naša notranja varnost.

 

Viri

Glavač, T. (2023). Separacija-individuacija skozi pogled psihoanalize in nevrobiologije. Psihološka obzorja, 32, 60–70. https://doi.org/10.20419/2023.32.574

Žvelc, M. (2021). Razvojne teorije v psihoterapiji. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.