Pri sindromu prevaranta gre za vzorec doživljanja, pri katerem posamezniki kljub objektivnim dokazom o svojih dosežkih ne morejo ponotranjiti lastnega uspeha. Svoje dosežke razumejo kot posledico sreče, naključja ali ugodnih okoliščin, ne pa lastnega znanja in sposobnosti. Ob tem jih spremlja tih, vendar vztrajen občutek, da njihova kompetentnost ni povsem resnična, ter skrb, da jih bodo drugi slej kot prej razkrinkali (Bravata idr., 2020).

Čeprav se uporablja izraz "sindrom", ne gre za uradno diagnozo ali duševno motnjo, temveč za razmeroma pogosto izkušnjo, ki prizadene širok spekter ljudi, zlasti takih z visoko storilnostjo, potrebo po nadzoru in perfekcionizmom.

Začaran krog

Posamezniki skušajo s povečano delavnostjo in pretiranimi pripravami premostiti občutek lastne neustreznosti ter nadomestiti to, kar pri sebi dojemajo kot primanjkljaj (Bravata idr., 2020).

V jedru pojava nastane globok razkorak v samopodobi. Na eni strani stoji subjektivno doživljanje sebe kot nekompetentnih, na drugi pa podoba uspeha, ki jo zrcalijo v svet, kar ustvarja izčrpavajoč občutek nenehnega nošenja maske in strah, da bo vsaka nova pohvala le še poglobila tveganje za razkritje domnevne neustreznosti pod njo.

Kljub uspešno opravljenim nalogam in prejetim pohvalam posameznik po začetnem olajšanju uspeha ne zmore ponotranjiti. Namesto da bi dosežek pripisal lastnim kompetencam, ga razvrednoti kot produkt sreče ali zgolj izjemnega napora. Takšna interpretacija preprečuje razvoj stabilnega zaupanja vase, kar ob vsakem novem izzivu ponovno aktivira uničujoč krog dvoma.

Dejavniki, ki prispevajo k razvoju

Na razvoj tega pojava vpliva kompleksen preplet osebnih, družinskih in sistemskih dejavnikov, ki skupaj oblikujejo posameznikovo doživljanje sebe in sveta:

• Osebnostne značilnosti: Ključni notranji dejavniki vključujejo izrazit perfekcionizem, neizprosno visoke standarde ter močno samokritičnost. Za te posameznike je značilna povečana občutljivost na napake, ki jih ne vidijo kot priložnost za učenje, temveč kot neposreden dokaz lastne neustreznosti (Bravata idr., 2020).

• Družinsko okolje: Pomembno vlogo igrajo tudi zgodnje izkušnje in starševski slogi. Raziskave kažejo, da okolja, ki temeljijo na izjemno visokih pričakovanjih ali pogojni ljubezni, kjer je otrokova vrednost neposredno vezana na dosežke in ocene, močno prispevajo k razvoju visoke kritičnosti do sebe v odrasli dobi (Sonnak in Towell, 2001).

• Sistemski in okoljski vplivi: Raziskovalci opozarjajo, da sindrom prevaranta ni zgolj individualna težava, temveč pogosto odziv na izključujoča ali visoko tekmovalna delovna okolja. V kontekstih, kjer so povratne informacije nejasne ali pomanjkljive, se močno poveča nagnjenost k nezdravemu primerjanju z drugimi (Feenstra idr., 2020).

Občutki se praviloma najbolj intenzivno aktivirajo v prehodnih obdobjih, kot so napredovanja, prevzemanje novih odgovornih vlog ali vsakršen izstop iz cone udobja. V teh situacijah se poveča občutek izpostavljenosti, kar v posamezniku sproži ruminacijo (premlevanje) in poglobi dvom v lastne kompetence.

Kako si lahko pomagamo?

1. Prepoznavanje in preoblikovanje nekonstruktivnih misli

Avtomatske misli, ki spremljajo dvom vase, niso nujno objektivna resnica. Dobro je, da te misli prepoznamo in jih soočimo s konkretnimi dejstvi.

Namesto da slepo verjamete svojim mislim se vprašanjte:

• Se ta misel opira na preverljivo dejstvo ali le na moj trenutni občutek?

• Kateri so konkretni dokazi za to misel in kateri govorijo proti njej?

• Kaj bi rekel svojemu najboljšemu prijatelju, če bi se znašel v identični situaciji?

• Ali zgolj predvidevam, da vem, kaj drugi ljudje mislijo o meni?

• Mi ta misel v tem trenutku pomaga pri napredku ali mi le škoduje?

• Kako bi na to isto situacijo lahko pogledal drugače?

2. Zbiranje konkretnih dokazov

Sistematično beleženje dosežkov, napredka in povratnih informacij pomaga ustvariti bolj realistično sliko lastnih sposobnosti. Ključno je osredotočanje na preverljiva dejstva. Pri tem lahko pomaga sistematično beleženje dosežkov, napredka in pozitivnih povratnih informacij, saj to omogoča bolj realistično sliko lastnih sposobnosti.

Ustvarite si oprijemljiv seznam svojih dosežkov, pri čemer se osredotočite izključno na konkretna in preverljiva dejstva. Namesto subjektivnih ocen ali trenutnih občutkov zapišite realne zmage, h katerim se lahko vrnete kot k sidru vsakič, ko vas preplavi dvom vase

3. Raziskovanje našega odnosa do napak in uspeha

Ni potrebno, da bi vedeli vse. Napake so namreč naravni in neizogibni del učenja, osebnega razvoja ter življenja nasploh. Ranljivost pri tem ni nekaj sramotnega, temveč sestavni del človeške izkušnje, medtem ko je iskanje pomoči izraz poguma, ne šibkosti. Pomembno je tudi, da se zavedamo svojih dosežkov in si dovolimo biti ponosni nanje. Marsikdo se namreč ustraši, da svojih dosežkov ne sme izraziti, ker bi lahko izpadel nadut ali vzvišen. Vendar pa zavedanje lastnih uspehov in zdrav ponos odražata uravnotežen in realen odnos do samega sebe.

Pri raziskovanju našega odnosa do napak in uspeha si lahko pomagamo z nekaj vprašanji, ki nas spodbudijo k razmisleku:

• Kaj bi se zares zgodilo, če bi kdo videl, da ne vemo vsega? Kaj bi se zgodilo potem?

• Prav tako je smiselno razmisliti, kaj bi za nas pomenilo, če našega uspeha drugi ne bi prepoznali ali mu ne bi pripisali vrednosti?

4. O teh občutkih spregovorimo

Nenazadnje ima pomembno vlogo tudi pogovor z drugimi. Ko svoje dvome delimo z zaupanja vrednimi ljudmi, se pogosto zmanjša občutek izoliranosti, saj se izkaže, da so tovrstne izkušnje precej pogoste.

Z deljenjem svojih občutij hkrati zmanjšujemo tudi sram, ki se pogosto skriva v ozadju.

Viri

• Bravata, D. M., Watts, S. A., Keefer, A. L., Madhusudhan, D. K., Taylor, K. T., Clark, D. M., Nelson, R. S., Cokley, K. O. in Hagg, H. K. (2020). Prevalence, predictors, and treatment of impostor syndrome: A systematic review. Journal of General Internal Medicine, 35(4), 1252–1275. https://doi.org/10.1007/s11606-019-05364-1

  
  

• Feenstra, S., Jordan, J., Huendgens, K., Thomas, J. S., in Stephens, N. M. (2020). Contextualizing the impostor "syndrome": A review of critical factors and future directions for research. Frontiers in Psychology, 11, 575024. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2020.575024

  
  

• Sonnak, C. in Towell, T. (2001). The impostor phenomenon in British university students: Relationships between self-esteem, mental health, parental rearing style and locus of control. Personality and Individual Differences, 31(6), 863–874. https://doi.org/10.1016/S0191-8869(00)00184-7