Žalovanje je univerzalna, a hkrati globoko individualna izkušnja, ki spremlja izgubo bližnje osebe. Gre za proces miselnega, čustvenega in socialnega prilagajanja na novo realnost brez nekoga, ki je imel pomembno vlogo v našem življenju.

Zakaj je pomembno, da žalovanja ne preskočimo?

Poskusi ignoriranja ali potlačitve bolečine lahko kratkoročno delujejo kot zaščita, vendar dolgoročno pogosto vodijo v poglobitev stiske. Resnično celjenje zahteva, da se z izgubo soočimo, si dovolimo čutiti in izražati čustva ter postopoma ponovno vzpostavimo stik z življenjem.

Faze žalovanja

Pogosto se v javnosti omenja model petih faz (zanikanje, jeza, pogajanje, depresija, sprejemanj), ki ga je razvila Kübler-Ross (1969). Vendar je pomembno poudariti, da je ta model prvotno opisoval doživljanje ljudi, ki se soočajo z lastno smrtjo (npr. onkološki bolniki), ne pa nujno procesa žalovanja pri izgubi bližnjega. Za razumevanje žalovanja so bolj ustrezne tri faze, kot sta jih opisala Schuchter in Zisook (1993):

Šok, dvom in zanikanje

V začetni fazi posameznik pogosto doživlja otopelost, občutek paraliziranosti in težko verjame, da se je izguba res zgodila. Gre za zaščitni mehanizem, ki omogoča postopno soočenje z realnostjo ter nam hkrati pomaga, da se v tem zahtevnem obdobju organiziramo, pripravimo na pogreb in uredimo nujne praktične zadeve.

Akutno žalovanje

Ta faza se začne, ko posameznik začne dojemati in čustveno sprejemati izgubo. Značilni so:

• intenzivni valovi žalosti,

• pogosti spomini na pokojno osebo,

• potreba po jokanju,

• socialno umikanje.

V tem obdobju so zelo pomembni rituali ter podpora družine in prijateljev, ki pomagajo pri predelavi bolečine.

Povrnitev

Posameznik začne postopoma iskati načine, kako živeti naprej. To vključuje:

• prilagajanje na življenje brez pokojne osebe,

• ponovno vključevanje v vsakdanje aktivnosti,

• oblikovanje novega, pogosto simbolnega odnosa s pokojnim.

Vloga simbolnega odnosa

Freud (1917) je žalovanje razumel kot proces, katerega cilj je čustveno oddaljevanje od pokojne osebe oziroma prekinitev navezanosti. V svojem delu Žalovanje in melanholija je poudarjal, da mora posameznik psihično energijo (libido) postopoma umakniti iz izgubljenega odnosa.

Sodobne empirične raziskave tega pogleda niso potrdile (npr. Klass idr., 1996; Stroebe in Schut, 1999). Tudi sam Freud je po smrti svoje hčere Sophie kasneje preoblikoval svoje razumevanje žalovanja in priznal, da čustvena povezanost z izgubljeno osebo lahko ostaja trajna.

Danes vemo, da uspešno zaključevanje žalovanja ne pomeni “pozabiti” ali popolnoma prekiniti vezi s pokojno osebo. Odnos se preoblikuje v simbolno obliko, ki posamezniku omogoča nadaljevanje življenja ob ohranjanju notranje povezanosti.

Mnogim prav premestitev odnosa na simbolno raven predstavlja pomemben vir tolažbe. Na ta način ostane oseba živo prisotna v našem notranjem svetu. Nosimo jo s seboj, se v mislih vračamo k njej po oporo in bližino, kadar jo potrebujemo, hkrati pa lahko tudi sami postopoma stopamo naprej po svoji življenjski poti.

To se lahko izraža na različne, posamezniku lastne načine, na primer:

• pisanje pisem pokojni osebi,

• ohranjanje ritualov (npr. prižiganje sveče),

• deljenje in obujanje skupnih spominov s svojci,

• notranji dialog, v katerem si predstavljamo, kako bi pogovor z osebo potekal in kaj bi nam odgovorila.

Kako si lahko pomagamo na poti žalovanja?

V pomoč so nam lahko naslednja vprašanja:

• Kaj mi je ta oseba pomenila in kako lahko to ohranim v svojem življenju?

• Na kakšen način bi želel_a ohraniti spomin nanjo?

• Katere vrednote, ki sva jih delila, lahko živim naprej?

• Kako lahko poskrbim zase v tem težkem obdobju?

• Kdo v mojem okolju mi lahko nudi podporo?

  
  

Pri soočanju z izgubo so lahko v oporo tudi preprosti, vsakodnevni koraki:

• vzpostavljanje nežnih, stabilnih rutin, ki prinašajo občutek varnosti,

• dovoljenje, da čustva prihajajo in odhajajo brez obsojanja,

• iskanje podpore pri bližnjih (prijateljih, družini) ali strokovnjakih.

  
  

Najpomembneje pa je, da si zapomnimo, da žalovanje ni linearen proces in nima enotnega časovnega okvira. Vsak posameznik ga doživlja na svoj, edinstven način in v svojem ritmu. Zato je bistveno, da si dovolimo čas ter se v svoji izkušnji ne primerjamo z drugimi.

Viri

• Freud, S. (1917). Mourning and melancholia. V J. Strachey (Ur.), The standard edition of the complete psychological works of Sigmund Freud (zv. 14, str. 237–258). Hogarth Press.

• Klass, D., Silverman, P. R. in Nickman, S. L. (1996). Continuing bonds: New understandings of grief. Taylor & Francis.

•  Kübler-Ross, E. (1969). On death and dying. Macmillan.

•  Schuchter, S. R. in Zisook, S. (1993). The course of normal grief. V M. S. Stroebe, W. Stroebe in R. O. Hansson (Ur.), Handbook of bereavement: Theory, research, and intervention (str. 23–43). Cambridge University Press.

•  Stroebe, M. in Schut, H. (1999). The dual process model of coping with bereavement: Rationale and description. Death Studies, 23(3), 197–224. https://doi.org/10.1080/074811899201046