Navezanost predstavlja eno temeljnih človekovih potreb. Že v zgodnjem otroštvu otrok razvija čustveno vez s svojimi pomembnimi skrbniki, saj je od njihove bližine, zaščite in odzivnosti odvisen tako njegov občutek varnosti kot tudi preživetje.

Začetki teorije navezanosti

Teorijo navezanosti je utemeljil britanski psihoanalitik John Bowlby (1969/1982). Po drugi svetovni vojni je preučeval potrebe otrok, ki so osiroteli ali bili ločeni od svojih družin in so živeli v rejništvu ali institucionalnem varstvu. Pri teh otrocih je opažal izrazite čustvene stiske, žalost in anksioznost. Nekateri so se sčasoma začeli čustveno umikati, postajali so manj odzivni na druge ter imeli več težav pri vzpostavljanju zaupljivih odnosov.

Prav ta opažanja so prispevala k njegovemu razmišljanju, da otrok za zdrav čustveni razvoj ne potrebuje le ustrezne fizične oskrbe, ampak tudi trajen, varen in odziven odnos s pomembnim skrbnikom. Ko otrok doživlja, da je pomembna oseba zanj dosegljiva, odzivna in pozorna na njegove potrebe, lahko svet raziskuje z večjim občutkom varnosti. Na podlagi ponavljajočih se izkušenj otrok postopoma oblikuje pričakovanja o sebi, drugih ljudeh in medosebnih odnosih.

Pomemben doprinos k raziskovanju navezanosti je prispevala tudi Mary Ainsworth (1978). V letih 1954 in 1955 je živela v Ugandi, kjer je izvajala eno izmed prvih sistematičnih opazovalnih raziskav odnosa med materjo in dojenčkom. Opazovala je 26 mater in njihovih dojenčkov iz ljudstva Ganda, družine pa je več mesecev redno obiskovala na njihovih domovih ter spremljala vsakodnevne interakcije. Zanimalo jo je, kako se odnos med otrokom in materjo razvija v resničnem življenju. Opazovala je, kako otroci uporabljajo mater kot izhodišče za raziskovanje okolja, kako se odzivajo na njeno odsotnost ter kako se odzivajo na neznane ljudi.

Po vrnitvi v Združene države Amerike je na Univerzi Johns Hopkins v Baltimoru nadaljevala raziskovanje odnosa med otrokom in skrbnikom. Skupaj s sodelavci je razvila raziskovalni postopek, imenovan tuja situacija. V njem se preučuje odzive otrok v kratkih situacijah ločitve od matere, prisotnosti neznane osebe in ponovnega srečanja z materjo.

Stili navazenosti v otroštvu

Na podlagi raziskav so Ainsworth in sodelavci (1978) opisali tri glavne stile navezanosti.

1. Varna navezanost v otroštvu

Pri varno navezanem otroku skrbnik (najpogosteje mama) predstavlja varno bazo, iz katere otrok raziskuje okolje. V novih in neznanih situacijah se otrok lahko razmeroma svobodno oddaljuje in raziskuje, saj ima občutek, da je pomembna oseba dosegljiva, če jo bo potreboval.

Ob ločitvi od skrbnika je lahko vznemirjen, vendar lahko krajša obdobja odsotnosti prenese. Ob ponovnem snidenju poišče bližino in stik s skrbnikom, pogosto si želi v naročje ali telesne bližine. Ko prejme ustrezno tolažbo in ponovno vzpostavi občutek varnosti, se lahko razmeroma hitro pomiri ter vrne k raziskovanju in igri.

Za ta vzorec je značilno tudi bolj odprto in raznoliko komuniciranje s skrbnikom ter več sodelovanja v odnosu. Otrok lahko izraža svoje potrebe in stisko ter ob odzivnem skrbniku razvija zaupanje, da bo pomoč in bližino lahko dobil, kadar ju potrebuje.

2. Izogibajoča navezanost v otroštvu

Pri izogibajočem vzorcu otrok navzven pogosto kaže manj potrebe po bližini, zlasti ob ponovnem snidenju s skrbnikom. Lahko se izogiba telesnemu stiku, se skrbniku ne približa ali se ob njegovem prihodu raje usmeri v okolico oziroma druge osebe.

Pomembno pa je poudariti, da odsotnost vidnega iskanja bližine ne pomeni nujno odsotnosti notranje stiske. Raziskovalci so ta vzorec razumeli kot način organiziranja vedenja v odnosu, v katerem neposredno izražanje potrebe po bližini ni učinkovito oziroma otrok ne pričakuje, da bo njegova potreba po tolažbi in bližini uspešno sprejeta. Otrok lahko zato svojo stisko izraža manj neposredno – na primer z večjo usmerjenostjo v predmete ali okolico, včasih tudi z jezo.

Ob telesnem stiku se lahko zdi zadržan ali napet, nekateri otroci pa se lahko do neznane osebe vedejo celo bolj odprto kot do lastnega skrbnika.

3. Anksiozna/ preukopirana/ ambivalentna navezanost v otroštvu

Za ambivalentni vzorec (tako ga je poimenovala Ainsworth), drugi so ga poimenovali tudi anksiozni ali preukopiran, je značilno izrazito iskanje bližine. Otrok se lahko v neznani situaciji težko oddalji od skrbnika in se zato tudi težje samostojno posveti raziskovanju okolja. Ob ločitvi od skrbnika lahko kaže močno stisko, ob njegovi vrnitvi pa se lahko pojavi vedenje s katerim otrok išče stik in bližino, hkrati pa izraža jezo, odpor ali se skrbniku upira (kot neka vreste zamera, da ga je skrbnik zapustil). Čeprav si želi bližine, ga stik pogosto ne pomiri hitro, zato se lahko težko »odlepi« od skrbnika in se vrne k igri.

Takšen vzorec je pogosto povezan z negotovostjo glede dostopnosti pomembne osebe. Otrok lahko zato intenzivno spremlja skrbnikovo prisotnost in skuša z močnim izražanjem svojih potreb ohranjati njegovo bližino, saj ni povsem prepričan, ali bo skrbnik na voljo takrat, ko ga bo potreboval.

Kasneje sta Mary Main in Judith Solomon (1990) opisali še dezorganizirani vzorec navezanosti, pri katerem otrok v situaciji stiske ne kaže enotne in organizirane strategije za iskanje varnosti, temveč se lahko pojavljajo protislovni, nenavadni ali dezorganizirani odzivi. Otrok lahko na primer hkrati kaže značilnosti izogibajočega in ambivalentnega vedenja. Njegovi odzivi so lahko tudi nenavadni in med seboj protislovni, npr. da se telesno približuje skrbniku, medtem ko ima glavo obrnjeno stran, nenadoma otrpne ali za trenutek prekine svoje vedenje. Takšni odzivi kažejo na težavo pri vzpostavljanju enotne strategije, s katero bi v trenutku stiske poiskal bližino in ponovno vzpostavil občutek varnosti.

Pomembna oseba, pri kateri otrok sicer išče zaščito in tolažbo, je lahko hkrati vir strahu in nepredvidljivih odzivov. Dezorganizirana navezanost je zato pogosteje povezana z izkušnjami hudega zanemarjanja, zlorabe, prestrašenega ali zastrašujočega vedenja skrbnika ter drugimi okoliščinami, v katerih otrok težko razvije predvidljiv način uravnavanja stiske v odnosu s skrbnikom.

Navezanost v odraslosti

Cindy Hazan in Phillip Shaver (1987) sta predlagala, da lahko partnerske odnose pri odraslih razumemo tudi kot odnose navezanosti. Partnerji namreč drug drugemu pogosto predstavljajo vir bližine, varnosti in podpore, podobno kot pomembni skrbniki v otroštvu. Hazan in Shaver sta odrasle vzorce sprva konceptualizirala po vzoru Ainsworth in njenih treh kategorij navezanosti. Kasneje pa se je pokazalo, da je razumevanje navezanosti pri odraslih kompleksnejše.

Pomemben razvoj je sledil z delom Kim Bartholomew, ki je leta 1990 predlagala štiri kategorije odrasle navezanosti. Skupaj s Leonardom Horowitzem je razširila model navezanosti in ga raziskala na odraslih. Model temelji na dveh temeljnih predstavah:

• modelu sebe – kako posameznik doživlja sebe;

• modelu drugih – kako doživlja druge.

Na tej podlagi so opisani štirje vzorci odrasle navezanosti.

1. Varna navezanost v odraslosti

Za varno navezanost je značilen relativno pozitiven pogled tako nase kot na druge. Posameznik se praviloma doživlja kot vreden bližine in ljubezni, druge pa kot ljudi, na katere se je mogoče zanesti. V odnosih se lahko približa drugim, sprejme podporo in izrazi potrebo po bližini, hkrati pa ohranja določeno stopnjo samostojnosti.

2. Preokupirana navezanost v odraslosti

Pri preokupirani navezanosti ima posameznik praviloma bolj negativen model sebe in bolj pozitiven model drugih. To pomeni, da je bližina z drugimi lahko zelo pomembna za posameznikov občutek lastne vrednosti in varnosti. Posameznik se lahko intenzivno ukvarja z vprašanji, kot so: Ali me ima partner res rad? Ali se bo oddaljil? Ali sem zanj dovolj pomemben? V odnosih je zato lahko prisotna večja občutljivost na znake zavrnitve ali oddaljevanja ter močnejša potreba po potrditvi. Izraz preokupirana navezanost se nanaša prav na to, da je posameznik lahko izrazito miselno in čustveno zaposlen z odnosi navezanosti. Ta vzorec je konceptualno povezan z anksioznimi oziroma ambivalentnimi vzorci, ki jih je Ainsworth opisala pri otrocih, vendar ne gre za popolnoma enak stil.

3. Odklanjajoče-izogibajoča navezanost v odraslosti

Pri odklanjajoče-izogibajoči navezanosti ima posameznik praviloma pozitiven model sebe in bolj negativen model drugih. Posameznik lahko poudarja samostojnost, neodvisnost in sposobnost, da se zanese predvsem nase. Čustvena odvisnost od drugih ali izrazita ranljivost lahko povzročata nelagodje. V odnosih se lahko zato pojavi težnja po ohranjanju določene čustvene distance. Ob stresu posameznik pogosteje zmanjšuje izražanje potrebe po podpori, se umakne ali poskuša težave rešiti sam. Pomembno je, da tega ne razumemo kot odsotnost potrebe po odnosih. Bolj ustrezno je govoriti o načinu uravnavanja potreb po bližini, pri katerem posameznik te potrebe pogosteje zmanjšuje, zavira ali jih poskuša obvladovati z večjo samostojnostjo.

4. Plašljivo-izogibajoča navezanost v odraslosti

Pri plašljivo izogibajoči navezanosti sta lahko negativna tako model sebe kot model drugih. Posameznik si lahko želi bližine, povezanosti in čustvene podpore, vendar se hkrati boji, da bo v odnosu zavrnjen, prizadet ali razočaran. Zaradi tega lahko doživlja notranji konflikt med željo po bližini in potrebo po zaščiti pred morebitno čustveno bolečino. V odnosih lahko zato težje naredi prvi korak in raje počaka, da se mu drugi približajo ter sami izrazijo zanimanje za odnos. Težko zaupa drugim in se lahko sprašuje, ali so njegove potrebe sprejemljive oz. ali bodo drugi nanje ustrezno odgovorili. Hkrati lahko dvomi tudi vase, v svojo vrednost in v to, ali je vreden ljubezni in sprejetosti.

Ali se navezanost iz otroštva prenese v odraslost?

Raziskave kažejo, da je navezanost skozi razvoj zmerno stabilna, vendar nikakor ni nespremenljiva (Fraley, 2002, 2019). Ena od razlag, imenovana prototipni model, predpostavlja, da zgodnje izkušnje ustvarijo temeljni vzorec (prototip), ki lahko posameznika spremlja tudi v kasnejših odnosih. Druga, revizionistična razlaga, pa poudarja, da se naše predstave o odnosih skozi življenje lahko spreminjajo glede na nove izkušnje.

Zgodnji vzorci navezanosti se lahko lažje ohranjajo takrat, ko posameznik tudi kasneje doživlja podobne odnose in podobne odzive drugih ljudi. Če se je npr. otrok naučil, da so pomembne osebe pogosto čustveno nedostopne, lahko podobna pričakovanja prinese tudi v kasnejše odnose. Če se nato znova znajde v odnosih, kjer so drugi nedosegljivi, nepredvidljivi ali se na njegove potrebe odzivajo nedosledno, se lahko njegova že obstoječa pričakovanja še dodatno utrjujejo.

Pomembno pa je tudi, da svojega načina navezovanja ne moremo vedno opisati z enim samim »stilom«, ki bi bil enak v vseh naših odnosih. Način, kako doživljamo bližino in se nanjo odzivamo, se lahko razlikuje glede na odnos in osebo, s katero smo v odnosu. Tako se lahko na primer ob eni osebi počutimo dovolj varno, da ji zaupamo in brez večjih težav izrazimo svoje potrebe, medtem ko se v drugem odnosu hitreje pojavijo strah pred zavrnitvijo, umikanje ali večja potreba po potrditvi. Različni odnosi lahko torej aktivirajo različna pričakovanja in načine odzivanja.

Kdaj lahko pride do spremembe?

Na srečo zgodnji vzorci niso usoda. Pomembne nove odnosne izkušnje lahko naše predstave o odnosih tudi spremenijo. Posameznik, ki je v otroštvu doživljal veliko nepredvidljivosti, lahko kasneje v varnejših in podpornih odnosih postopoma razvije drugačna pričakovanja. Če skozi daljše obdobje doživlja, da je druga oseba zanesljiva, odzivna, sprejemajoča in na voljo, lahko začne pridobivati novo izkušnjo: lahko se zanesem na drugega in moje potrebe so lahko varno sprejete.

Sprememba pa lahko poteka tudi v drugo smer. Tudi posameznik, ki je imel v otroštvu razmeroma varne odnose, lahko zaradi kasnejših težkih življenjskih dogodkov ali pomembnih negativnih odnosnih izkušenj začne doživljati več negotovosti v odnosih.

Viri

• Ainsworth, M. D. S., Blehar, M. C., Waters, E. in Wall, S. (1978). Patterns of attachment: A psychological study of the Strange Situation. Erlbaum.

• Bartholomew, K. in Horowitz, L. M. (1991). Attachment styles among young adults: A test of a four-category model. Journal of Personality and Social Psychology, 61(2), 226–244.

• Bowlby, J. (1969/1982). Attachment and loss: Vol. 1. Attachment (2nd ed.). Basic Books.

• Fraley, R. C. (2002). Attachment stability from infancy to adulthood: Meta-analysis and dynamic modeling of developmental mechanisms. Personality and Social Psychology Review, 6(2), 123–151.

• Fraley, R. C. (2019). Attachment in adulthood: Recent developments, emerging debates, and future directions. Annual Review of Psychology, 70, 401–422.

• Hazan, C. in Shaver, P. R. (1987). Romantic love conceptualized as an attachment process. Journal of Personality and Social Psychology, 52(3), 511–524.

• Main, M. in Solomon, J. (1990). Procedures for identifying infants as disorganized/disoriented during the Ainsworth Strange Situation. V M. T. Greenberg, D. Cicchetti in E. M. Cummings (ur.), Attachment in the preschool years (str. 121–160). University of Chicago Press.