Dojenčki so že od začetka življenja izrazito socialna bitja. Čeprav še nimajo besed, svoje potrebe, počutje in doživljanje ves čas sporočajo okolici. Izražajo jih s pogledom, gibanjem, jokom, obrazno mimiko, glasovi, spremembami v telesni aktivnosti ter s približevanjem ali umikanjem. Ker imajo v prvih letih življenja še omejene zmožnosti samostojnega uravnavanja intenzivnih čustvenih in telesnih stanj, potrebujejo odraslega, ki jim pri tem pomaga.

Ko  odrasli poskuša otrokove signale razumeti in se nanje odzvati, otrok skozi številne vsakodnevne izkušnje postopoma pridobiva pomembno izkušnjo odnosa: da je opažen, da je njegovo doživljanje pomembno in da se lahko na drugega zanese. Če je starš do otroka dovolj občutljiv, čustveno uglašen in odziven, to pomembno prispeva h kakovosti zgodnjega odnosa, razvoju varne navezanosti in otrokove sposobnosti čustvene regulacije tudi pozneje v življenju (De Wolff in van IJzendoorn, 1997; O'Neill idr., 2021).

Kaj je čustvena uglašenost?

Predstavljajmo si dojenčka, ki začne jokati. Jok sam po sebi odraslemu še ne pove, kaj otrok potrebuje. Je lačen, utrujen, prestrašen, ga kaj boli ali preprosto potrebuje bližino? Starš se mora zato ustaviti, opazovati otrokove signale in poskušati razumeti, kaj se z njim dogaja.

Če dojenček na primer potrebuje bližino, starš pa se na njegov jok odzove s hranjenjem, njegov odziv morda ne ustreza dojenčkovi dejanski potrebi. Takšen odziv lahko razumemo kot čustveno neuglašenost. Odrasli se na dojenčkov signal sicer odzove, vendar ne na način, ki bi ustrezal njegovemu trenutnemu doživljanju (O'Neill idr., 2021).

Čustvena uglašenost pomeni, da si starš prizadeva opaziti in razumeti otrokova čustva ter potrebe in se nanje skladno odzvati (De Wolff in van IJzendoorn, 1997; O'Neill idr., 2021).

Dojenček ne potrebuje popolnega starša

Ob besedi »uglašenost« lahko hitro dobimo vtis, da mora starš ves čas popolnoma razumeti svojega otroka. To pa ni realno, niti ni potrebno. V odnosu med dojenčkom in skrbnikom prihaja do številnih prekinitev. Dojenček pogleda stran. Starš ne opazi signala. Dojenček postane preveč vznemirjen. Odrasli je utrujen in se odzove manj potrpežljivo. Dojenček želi bližino, odrasli pa najprej misli, da je lačen.

Sodobnejše raziskave zgodnjih interakcij razumejo odnos med otrokom in skrbnikom kot dinamičen proces vzajemnega usklajevanja. Ne gre za popolno sinhronost, temveč za nenehno prilagajanje drug drugemu (Tronick, 2017).

Pri tem ni treba, da vse naredimo prav. Pomembno je, da se znamo vrniti v odnos. Če dojenček joka, mi pa sprva ne razumemo, kaj potrebuje, lahko poskusimo znova. Prav skozi takšne izkušnje otrok spoznava, da prekinitev odnosa ni nujno konec odnosa.

Otrok ne potrebuje odraslega, ki bo vedno miren, vedno razpoložljiv in vedno vedel, kaj narediti. Potrebuje dovolj zanesljiv odnos, v katerem je večinoma deležen zanimanja, odzivnosti in zaščite.

Od uglašenosti do varne navezanosti

Meta analiza 66 raziskav, ki je vključevala več kot 4.000 otrok, je pokazala pomembno pozitivno povezavo med občutljivostjo skrbnika in varnostjo otrokove navezanosti (De Wolff in van IJzendoorn, 1997). Tudi novejša meta analiza je pokazala pozitivno povezavo med občutljivostjo mater in očetov ter varno navezanostjo otrok (Madigan idr., 2024).

Varna navezanost se ne gradi z eno samo veliko gesto, temveč skozi številne majhne trenutke:

• ko dojenček pogleda odraslega in ta njegov pogled opazi;

• ko dojenček zajoka in se nekdo odzove;

• ko se dojenček prestraši in se lahko stisne k odraslemu;

• ipd.

  
  

Prav skozi te ponavljajoče se izkušnje dojenček postopoma razvija temeljni občutek varnosti. Čeprav se temelji navezanosti oblikujejo zelo zgodaj, se razvoj s koncem dojenčkovega obdobja ne zaključi. Otrok skozi odraščanje še naprej potrebuje odnose, v katerih lahko raziskuje svet, se vrača po podporo, izraža svoja čustva, preizkuša meje in odraslega doživlja kot vir opore. Varna navezanost zato ni cilj, ki bi ga starš enkrat »dosegel«. Je kakovost odnosa, ki se skozi različna razvojna obdobja vedno znova gradi, prilagaja in poglablja.

Ko čustva postanejo težka tudi za odraslega

Čustvena uglašenost ni zahtevna samo zato, ker je otroka včasih težko razumeti. Zahtevna je tudi zato, ker otrokova čustva pogosto prebudijo naša lastna čustva. Otroški jok lahko v odraslem prebudi nemoč, jeza lahko sproži jezo, potreba po bližini pa lahko včasih sproži občutek utesnjenosti.

V okviru Kroga varnosti™ se za takšne situacije uporablja pojem »Shark Music«. Gre za naše notranje odzive, ki se pojavijo ob otrokovem vedenju in otežijo našo sposobnost, da ostanemo z njim. V takšnih trenutkih se aktivirajo naše notranje sheme in nezavedni vzorci, ki so se oblikovali tudi na podlagi naših zgodnjih izkušenj.

Ko prepoznamo lastno vznemirjenost, lahko lažje naredimo prostor za dojenčkovo doživljanje. Od dojenčka ne moremo pričakovati, da se bo sam umiril ali prilagodil našemu nelagodju, saj se njegove sposobnosti čustvene regulacije šele razvijajo. Odrasli smo tisti, ki imamo te sposobnosti praviloma že bolj ali manj razvite, zato moramo pogosto najprej umiriti sebe, nato pa lahko pomagamo še otroku.

Vse to so teme, ki jih raziskujemo tudi v Krogu varnosti™ . Od tega, kako bolje razumeti otrokovo doživljanje in prepoznati lastne odzive, do tega, kako ostati z otrokom tudi ob njegovih močnih čustvih ter po trenutkih neusklajenosti ponovno vzpostaviti stik.