V vsakdanjem življenju pogosto govorimo o pomenu izražanja čustev in stiku s samim seboj. Vendar pa sposobnost prepoznavanja, razumevanja in ubesedovanja lastnih čustev ni pri vseh ljudeh enako razvita. Pri nekaterih posameznikih so te sposobnosti izraziteje omejene, kar opisujemo s pojmom aleksitimija.

Beseda izhaja iz grščine in dobesedno pomeni »brez besed za čustva«. Kljub imenu osebe z aleksitimijo niso brez čustev. Čustva doživljajo, vendar jih težje prepoznajo, razlikujejo med seboj in o njih govorijo. Aleksitimija danes velja za osebnostno dimenzijo oz. lastnost, ki je lahko pri posameznikih izražena v različni meri.

Kako prepoznamo aleksitimijo?

Raziskovalci opisujejo štiri ključne značilnosti aleksitimije:

• težave pri prepoznavanju lastnih čustev,

• težave pri opisovanju čustev drugim,

• omejen fantazijski svet in sanje,

• izrazito racionalen, na zunanje dogodke usmerjen način razmišljanja.

Posamezniki lahko npr. občutijo pospešen srčni utrip, napetost ali tiščanje v prsih, vendar težko prepoznajo, da so v ozadju strah, žalost ali jeza. Pogosto uporabljajo zelo splošne izraze, kot so »napet sem«, »živčen sem« ali »nekaj ni v redu«, težje pa natančno opišejo čustveno izkušnjo.

Aleksitimija ni isto kot potlačevanje čustev

Pri potlačevanju je čustvo praviloma najprej vsaj delno prepoznano ali doživeto, vendar ga nato zaradi notranjih konfliktov ali nesprejemljivosti psihološki aparat izrine iz zavestnega dela naše duševnosti. Čustvena vsebina je torej psihično oblikovana, vendar je njen dostop do zavesti zavrt, zaradi česar se lahko izraža posredno, npr. skozi sanje.

Pri aleksitimiji pa je v ospredju težava pri povezovanju telesnih senzacij s simbolnim mišljenjem. Da bi lahko čustvo ustrezno predelali in uravnavali, moramo telesne občutke (npr. napetost, razbijanje srca ali cmok v grlu) povezati z njihovim psihološkim pomenom. Pri osebah z aleksitimijo je prav ta povezava pogosto oslabljena.

Ker posamezniki svoja čustva težje razumejo in ubesedijo, pogosteje uporabljajo manj zrele obrambne mehanizme (npr. zanikanje, projekcijo, somatizacijo ali impulzivno vedenje – angl. acting out). Potlačevanje se po drugi strani obravnava kot razmeroma zrel obrambni mehanizem.

Kako nastane aleksitimija?

Razvoj aleksitimije je povezan z različnimi biološkimi in okoljskimi dejavniki.

Raziskave kažejo, da genetski dejavniki pojasnijo približno tretjino variabilnosti med posamezniki, pomembnejšo vlogo pa imajo izkušnje iz okolja. Aleksitimija je pogostejša pri osebah, ki so odraščale v odnosih z manj čustvene odzivnosti, pri negotovih stilih navezanosti ter pri posameznikih z izkušnjami zanemarjanja, zlorabe ali drugih travmatičnih dogodkov.

Pomembno vlogo ima zgodnji odnos s skrbniki. Otrok se namreč prepoznavanja in poimenovanja čustev uči v odnosu z drugimi. Ko odrasli otrokova doživljanja prepoznavajo, jih poimenujejo in pomagajo razumeti, otrok postopoma razvija sposobnost čustvenega zavedanja.

Povezava z duševnim zdravjem

Aleksitimija sama po sebi ni duševna motnja, vendar je povezana z več psihološkimi in zdravstvenimi težavami. Pogosto se pojavlja pri posameznikih z:

• posttravmatsko stresno motnjo (PTSM),

• motnjami hranjenja,

• somatoformnimi motnjami

• panično motnjo,

• motnjami zaradi uporabe alkohola ali drugih psihoaktivnih substanc.

Ali je aleksitimijo mogoče zmanjšati?

Dobra novica je, da se sposobnost prepoznavanja in izražanja čustev lahko razvija.

V psihoterapiji in svetovanju je pomemben poudarek na učenju prepoznavanja telesnih in vedenjskih znakov čustev, širjenju čustvenega besednjaka ter razumevanju, da so čustva pomemben vir informacij o naših potrebah.

Pri posameznikih z izrazito aleksitimijo so pogosto učinkoviti bolj strukturirani in psihoedukativni pristopi, saj postopno gradijo spretnosti čustvenega zavedanja in regulacije.

Viri:

• Taylor, G. J. in Bagby, R. M. (2012). The alexithymia personality dimension. V T. A. Widiger (ur.), The Oxford handbook of personality disorders (str. 648–673). Oxford University Press.